Razvojna pomoč za razvite države

23. 2. 2017
​Razvojna pomoč je, poenostavljeno, finančna pomoč, ki jo dajo vlade razvitih držav, s ciljem podpore trajnostnega gospodarskega, okoljskega, družbenega in političnega razvoja držav v razvoju. V letu 2015 je razvojna pomoč znašala 131,6 milijarde dolarjev.
 
Konec lanskega leta pa je poročilo »Global Financial Integrity (GFI)«, »Centre for Applied Research« Norveške šole za ekonomijo in skupine strokovnjakov širom sveta pokazalo, da so države v razvoju tiste, ki dejansko pomagajo razvoju razvitih držav. Po pregledu vseh finančnih tokov med globalnim severom in globalnim jugom, kar vključuje razvojno pomoč, tuje investicije, trgovinske tokove, nefinančne transferje kot so odpisi dolgov, nepovratna plačila (na primer nakazila migrantov) in beg kapitala, se je izkazalo, da so od leta 1980 dalje razvite države prejele 16,3 bilijona dolarjev od držav v razvoju.
 
Kako torej revne države razvijajo bogate? 4,2 bilijona dolarjev je bilo vredno plačilo obresti od dolgov, plačano velikim bankam v New Yorku in Londonu. Nezanemarljivo vlogo igrajo tudi prihodki od investicij v državah v razvoju, na primer od investicij v črpanje nafte v Nigeriji ali od investicij v rudnike zlata v Republiki Južni Afriki. Toda najpomembnejši finančni tokovi so v obliki  pogosto nezakonitega bega kapitala, in sicer v vrednosti 13,4 bilijona dolarjev. Ta obstaja v različnih oblikah, od načrtno napačnega poročanja vrednosti posla, ki pogosto služi izogibanju plačila davkov, lahko pa tudi pranju denarja ali izogibanju nadzora kapitalskih tokov, do ilegalnega prenosa dobičkov med hčerinskimi podjetji, na primer iz Nigerije na Britanske Deviške otoke.
 
Če poenostavimo: za vsak 1 dolar pomoči, ki jih države v razvoju prejmejo od razvitih držav, izgubijo 24 dolarjev. S tem globalni jug izgublja pomemben vir dohodkov za lastni razvoj.  Omenjeno poročilo ugotavlja, da so vedno večji odlivi povzročili nižanje gospodarske rasti in da so direktno odgovorni za zniževanje življenjskega standarda v državah v razvoju. Države v razvoju torej ne potrebujejo razvojnega sodelovanja, temveč pravično globalno ureditev. Ta bi se lahko dosegla z odpisom dolgov in namesto plačevanja bankam, bi države lahko investirale v razvoj družbe. Lahko bi kaznovali bančnike in računovodje, ki omogočajo nezakonit beg kapitala in lahko bi predpisali globalni minimalni davek na mednarodne korporacije, s ciljem preprečevanja ilegalnih prenosov dobičkov. Težava torej ni v pomanjkanju rešitev, temveč v pomanjkanju poguma za boj proti interesom velikih in močnih bank in korporacij.