Nevarnosti sklepanja poslov za razvoj

Za trajnostni razvoj je pomemben tudi močen zasebni sektor. Seveda je potrebno zagotoviti pravila igre, ki veljajo zanj in so v korist ljudem in splošnemu dobremu. V perspektivi razvojnega sodelovanja je torej smiselno spodbujanje okolja, ki bo temeljilo na spoštovanju vladavine prava, ter bo s pomočjo davčnih in drugih regulatornih režimov sledilo makroekonomskim politikam za javno dobro.

V zadnjih letih pa smo priča novemu trendu, ki vedno večjo pozornost usmerja zasebnemu sektorju. Toda ne spodbujanju okolja za razvoj zasebnega sektorja v državah globalnega juga, temveč iskanju načinov za vključevanje zasebnega sektorja globalnega severa v razvojno sodelovanje. Ker donatorice do leta 2015 nismo uresničile mednarodno sprejetih zavez po namenjanju 0.7 % BND za razvojno sodelovanje, smo to zavezo preložile na leto 2030. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) bo kmalu objavila podatke uradne razvojne pomoči (URP) za leto 2016, kjer bo zanimivo videti ali je prišlo do njenega povečanja. V letu 2015 je to povečanje znašalo 6,9 % v primerjavi z letom 2014, vendar skoraj v celoti na račun pomoči beguncem v državah donatoricah, kar najverjetneje ni veliko prispevalo k razvoju držav globalnega juga. Tudi v tej napihnjeni obliki je URP donatoric znašala le 0,3 % BND.
 
In ker razvojnih sredstev ni dovolj, so države pozornost preusmerile k zasebnemu sektorju oziroma k iskanju načinov kako državna sredstva multiplicirati s sredstvi zasebnega sektorja. »Center for Global Development (CGD)« zato meni, da so države prenehale igrati vlogo oblikovanja politik in se preusmerile v sklepanje poslov na področju razvojnega sodelovanja. Ob tem vlade poudarjajo, da to pomeni razmere dobim-dobiš, kjer imajo torej korist tako države globalnega juga kot domač zasebni sektor. A CGD je prepričan, da se za takšnim razmišljanjem skriva nemalo nevarnosti, med drugim sledeče:

• Razvojno sodelovanje, ki temelji na logiki sklepanja poslov, bo v prvi vrsti koristilo podjetjem v državah globalnega severa in bolj poredko prebivalcem globalnega juga. Da do tega ne bi prišlo, že vrsto let obstajajo mednarodni standardi, ki se borijo proti vezani trgovini in vsiljevanju proizvodov, ki jih partnerske države ne potrebujejo. 

• Brezbrižnost glede povzročanja postranskih družbenih ali okoljskih stroškov oziroma posledic. Če je iskanje koristi za domači zasebni sektor nadrejeno splošnim koristim razvojnega sodelovanja, se lahko podpre projekte, ki koristijo domačim podjetjem, brez upoštevanja na primer posledic, ki jih projekt prinaša z onesnaževanjem okolja v partnerski državi.

• Tretja nevarnost dajanja prednosti poslom domačih podjetij je zanemarjanje davčnih in drugih regulatornih režimov v državah globalnega juga.

• Če je država usmerjena k podpori domačega zasebnega sektorja, lahko v primeru konflikta interesov hitro pozabi na svojo primarno vlogo, to je zagotavljanje javnega dobrega. Če je ta konflikt več tisoč kilometrov oddaljen od doma, je izziv temu primerno večji.

 
Novi strateški dokumenti s področja razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči, ki jih Slovenija oblikuje v zadnjem letu, sledijo globalnim trendom. Zdaj je torej pravi trenutek, da se država vrne na pot, ki ji je namenjena – oblikovanju politik in ne sklepanju poslov.