Evropsko Soglasje o razvoju proti Agendi 2030

Fotografija: Asian Development Bank

​Svet Evropske unije (EU) za zunanje zadeve v sestavi ministrov za razvojno sodelovanje je prejšnji teden sprejel novo Evropsko soglasje za razvoj. Ta predstavlja ključni strateški dokument EU na področju razvojnega sodelovanja in nadomešča Soglasje o razvoju iz leta 2005. V vmesnem času je vedno bolj globalizirani svet doživel številne spremembe, med drugim tudi Agendo za trajnostni razvoj 2030, ki uvaja novo razvojno paradigmo, zato je bilo oblikovanje nove EU strategije na mestu. 

F. Mogherini, visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko, je ob slavnostnem trenutku izjavila, da je novo Soglasje o razvoju še okrepilo EU pri spopadanju z izzivi današnjega sveta ter spodbujanju trajnostnega razvoja in odpravljanju revščine po svetu.
 
Novo Soglasje naj bi, kot ključni dokument na področju razvojnega sodelovanja, politike EU prilagodilo in uskladilo z univerzalno in globalno Agendo 2030.  B. van Dillen, ki je pri Karitas Evropa odgovoren za področji zagovorništva in politik, meni, da je s potrditvijo Soglasja primarni cilj razvojnega sodelovanja EU postalo preprečevanje migracij in vračanje migrantov v njihove države izvora. Če je Vrh v Valletti leta 2015,  kjer so se afriške in evropske države strinjale s preusmeritvijo uradne razvojne pomoči (URP) k ciljem, vezanim tudi na preprečevanje migracij, predstavljal prvi korak v to smer, je Soglasje podrejeno upravljanju migracij. To je vsekakor v neskladju z Agendo 2030, ki migracije vidi kot priložnost za razvoj, in EU bi se morala osredotočiti k iskanju načinov, da bi migracije postale varne in zakonite, kot tudi k spoštovanju človekovih pravic vseh migrantov. Potrebno se je zavesti, da okrepljeni ukrepi na zunanjih mejah EU ne bodo odpravili migracij in razlogov za njihov obstoj.
 
B. van Dillen je prepričan, da uradna razvojna pomoč (URP) ne bi smela biti orodje za doseganje evropskih interesov na področju migracij. Namesto tega bi morala biti usmerjena k spodbujanju trajnostne in dolgoročne transformacije, ki bo koristila najbolj revnim prebivalcem in državam sveta, s tem pa tudi vsem na globalni ravni. Posledično je zapaziti tudi preusmerjanje sredstev k afriškim državam, od koder izvira največ migrantov. Prav tako je vedno več pogojevanja, kjer je podeljevanje evropske URP vezano na sodelovanje afriške države z evropskimi migracijskimi interesi. Poleg tega je v državah EU moč zapaziti trend zajedanja v URP za oskrbo beguncev na evropskih tleh, pri Nizozemski in Italiji so ti stroški v zadnjih letih predstavljali med 25 in 30 % URP.
 
S tovrstnim Soglasjem EU ne sledi načelom učinkovitosti pomoči in skladnosti politik za razvoj. Po mnenju B. van Dillena je jasno, da je potrebno z razvojno pomočjo naslavljati družbene, ekonomske, politične in okoljske faktorje, ki silijo ljudi v preseljevanje. Veliko jih predstavlja pomembne vsebine Agende 2030 in če bi jo EU dejansko uresničevala, bi s tem odpravila veliko razlogov za tako množične migracije, ki bi lahko ponovno postale varne in prostovoljne.